Kolesa na stezi, motorji nad njo
Pravo potniško letalo se tal dotika samo s pnevmatikami. Vse drugo visi v zraku, pri današnjih ozkotrupnih letalih pa je tesno: ogromni motorji se pod krilo komaj spravijo in med gondolo in betonom ostane le malo prostora.
V 3D to dolgo ni veljalo. Pri 36 reaktivnih tipih so bile gondole motorjev za 20 do 65 odstotkov debelejše, kot bi morale biti, pri 35 tipih pa je motor ali propeler segal niže od koles. Letalo se je potem naslonilo na tisto, kar je imelo najniže. Boeing 757 se je opiral na motorje, ki bi se 27 centimetrov pogreznili v beton, glavna kolesa pa so mu ostala v zraku.
Danes se gondole s pravim premerom motorja ujemajo na pet odstotkov natančno. Pri A350 se je gondola skrčila s 4,46 na 3,70 metra, pri Embraerju 190 z 2,21 na 1,80 metra, 58 tipov pa je dobilo daljše noge podvozja. Pod motorjem A320neo je zdaj 37 centimetrov zraka, pod 757 jih je 43, pod A350 pa 61.
To preverjamo pri vsakem tipu s podrobnim modelom, na podrobnem in na oddaljenem modelu. Spodnji rob koles leži na površini steze na dva centimetra natančno, tudi ko letalo pristaja z rahlo dvignjenim nosom. Ujema se tudi celota: od koles do vrha smernega stabilizatorja se model od prave višine razlikuje največ za 0,6 odstotka. Tako drži na stojišču, v trenutku dotika in med zaletom.
Spojlerji ob dotiku
V trenutku, ko se glavna kolesa pravega potniškega letala dotaknejo steze, se na zgornji strani obeh kril dvigne vrsta plošč. Spojlerji uničijo vzgon, pritisnejo letalo na kolesa, da imajo zavore kaj zavirati, in sami dodajo zračni upor. Zgoraj ostanejo, dokler letalo ne upočasni in ne zavije s steze. Dvignejo se tudi pri prekinjenem vzletu, pri dotiku s takojšnjim ponovnim vzletom pa ostanejo spuščeni.
Nobeno letalo nikomur ne sporoča, ali ima spojlerje zunaj, zato jih rišemo po tem, kar letalo počne: dvignejo se, ko podatki pokažejo, da res stoji s kolesi na stezi in zavira. Koliko plošč vidite, je odvisno od tipa, tako kot v resnici. A320 jih ima na vsakem krilu pet, Boeing 737 šest, 777 in 787 sedem, A380 pa osem. Plošče sedijo na pravem krilu vsakega modela, nikoli se ne zarežejo v trup ali motor, pod vsako dvignjeno pa je temna reža. Dobi jih tudi preprostejši oddaljeni model.
Podatki tu znajo zavesti in na to smo bili pripravljeni. Zalet za vzlet je za trenutek videti povsem enako kot iztek po pristanku: letalo na stezi pri veliki hitrosti. Zato spojlerji čakajo na pravo upočasnjevanje in v našem preizkusnem naboru 58 odhodov se med zaletom niso dvignili niti enkrat. Dotik s takojšnjim ponovnim vzletom je prvih nekaj sekund videti kot pristanek; takoj ko podatki pokažejo, da letalo spet pospešuje, se plošče spustijo, še preden se odlepi od steze. Letalo, ki se pojavi šele sredi izteka, ker njegovega dotika nismo videli, pa spojlerje dobi v trenutku, ko je jasno, da zavira.
In ATR? Ta ima na vsakem krilu eno samo ploščo, ki mu služi samo za krmiljenje nagiba; kot spojler se na tleh ne dvigne. Zato jo naš ATR tudi po dotiku pusti spuščeno. Dash 8 pa na vsakem krilu zunaj motorja dvigne dve plošči. Tip, pri katerem števila plošč nismo preverili, raje ne dobi nobene kot izmišljene. Do 30. septembra je imelo spojlerje 70 tipov.
Propelerji, krilo in repno kolo
Turbopropelerska letala so drug svet. Listi propelerja potrebujejo varno razdaljo od betona, zato visokokrilniki, kot sta ATR ali Dash 8, nosijo motorje visoko, pod krilom, ki sedi na vrhu trupa. Pri Dash 8 je spodnji rob gondole motorja 2,3 metra nad kolesi, pri reaktivnem A320neo manj kot štirideset centimetrov.
ATR, Dash 8, CN-235, C295, An-24, An-26, An-32 in C-130 imajo propelerje, krilo in glavno podvozje tam, kjer jih imajo prava letala. Za Dash 8 smo položaje izmerili s prosto licenciranih fotografij. Cessna Caravan nosi propeler v nosu, nizko nad tlemi, in ta je nekoč segal deset centimetrov pod kolesa. Danes je med konico lista in stezo 30 centimetrov.
Pilatus Porter, An-2 in Piper Cub so iz stare šole. Namesto nosnega kolesa imajo zadaj majhno repno kolo, zato na tleh stojijo na treh točkah z nosom proti nebu, pilot pa med voženjem čezenj ne vidi naprej in vijuga z ene strani na drugo. Naši stojijo enako, z nosom navzgor.
Sence, ki sledijo soncu
Senca letala na ploščadi pove čas bolje kot ura. Opoldne se skrije skoraj pod trup. Zjutraj in zvečer, ko je sonce nizko, se raztegne čez vso ploščad: pri soncu sedem stopinj nad obzorjem je senca osemkrat daljša, kot je letalo visoko, smerni stabilizator A320, visok slabih dvanajst metrov, pa položi čez beton temen pas, dolg skoraj sto metrov.
Zato v 3D vsako letalo meče senco s položaja, kjer je sonce nad tistim letališčem v tisti minuti v resnici. Praga, Atlanta in Dubaj imajo v istem trenutku vsaka drugo sonce, v São Paulu pa opoldanska senca kaže proti jugu, ker na južni polobli opoldansko sonce stoji na severu. Sence mečejo tudi propelerji, tako listi kot vrteči se disk, in tudi rotor helikopterja.
Toda na velikem letališču je letal veliko. V enem pogledu na Atlanto jih stoji in vozi 102 in vsako bi rado metalo senco svojega podrobnega modela, tudi tisto, ki je na zaslonu veliko kot noht. Zato bolj oddaljena letala mečejo senco poenostavljenega telesa, ki ima pri A320 približno desetino ploskev. To je še vedno celo letalo s trupom, krili, smernim stabilizatorjem in motorji, zato je tudi pri nizkem soncu senca enako dolga in enako oblikovana kot pri podrobnem modelu, obe pa se prekrivata približno v devetih desetinah. Manjkata le podvozje in drobne podrobnosti, pri letalu, ki na zaslonu meri nekaj milimetrov, pa tega nihče ne opazi. Pri srednji kakovosti grafike jo meče 78 od teh 102 letal.
Ponujala se je še cenejša bližnjica: ploski obris, položen na tla. Toda obris nima smernega stabilizatorja, zato bi pri nizkem soncu izgubil prav najdaljši del sence in senca A320 bi se skrčila na tretjino površine. Ko bi se kamera približala, bi senca naenkrat zrasla za trikrat. Te bližnjice nismo vzeli. Letalo, na katero kliknete, ima vedno senco polne oblike, od blizu pa je slika z novimi sencami do zadnje pike enaka kot prej. Pa vendar sence na letališču velikosti Atlante zdaj zahtevajo približno polovico grafičnega dela kot prej, zato 3D tudi na počasnejših napravah teče bolj tekoče.
Pri 36 reaktivnih tipih so bili motorji do 65 odstotkov preveliki. Zdaj se s pravim premerom ujemajo na pet odstotkov natančno.