Vse do obzorja
Innsbruck leži v ozki dolini Inna z vrhovi nad dva tisoč metri na obeh straneh, prilet pa sledi dolini in njenim zavojem. Letalske družbe tja pošiljajo le posadke s posebnim šolanjem. Letališče v Hongkongu stoji na otoku, ki so ga zravnali in razširili z zemljo, nasuto iz morja, tik za stezami pa se dvigajo gore otoka Lantau. Kdor hoče taka letališča prikazati pošteno, se ne more ustaviti pri ograji.
Eno lepo 3D-letališče je mogoče zgraditi ročno. Tisočih ne. Zato prizor nastane iz odprtih podatkov: steze, vozne steze, stojišča in stavbe iz OpenStreetMap, teren za ves planet v dveh milijonih in pol ploščic. Ko se ploščica ne ujema z zemljevidom, pristanejo luči steze v morju, zato se mora ujemati vsaka.
Pobočja senči sonce prizora, zato imajo Alpe nad Innsbruckom svetlo in temno stran natanko ob uri, ko gledate. Pokrajina proti obzorju prehaja v meglico neba in se ne konča z ostrim robom. Letala v meglici nikoli ne izginejo.
Na pravem letališču v Dubaju okoli stez ne raste nobena trata. Med voznimi stezami sta pesek in prod, tako kot v Dohi, Rijadu ali Phoenixu, in kar je zeleno, je zeleno zato, ker ga nekdo zaliva. Mi pa smo dolgo risali ves svet kot Prago: okoli vsake steze sočno zeleno travo. V Pragi je bilo to prav. V puščavi je bilo videti kot igrišče za golf sredi Arabije. Začelo se je s preprostim vprašanjem: ali ne bi imel Dubaj namesto trave raje puščave? Moral bi jo imeti.
Zemljevid sam ne pove, kakšne barve so tla med voznimi stezami. Travnate površine so na njem pogosto vrisane, njihova barva pa ne. Zato smo vsakemu letališču na svetu, vsem oseminštiridesetim tisočim, pokrajino določili vnaprej, in to iz dveh prosto dostopnih znanstvenih zemljevidov: podnebnih pasov po Köppnu in Geigerju ter satelitskega zemljevida pokrovnosti tal ESA WorldCover. Prvi pove, ali je podnebje okoli letališča suho in ali tam dežuje pozimi ali poleti. Drugi pove, koliko golih tal je v okolici in kakšne barve so. S satelita vzamemo le te številke, nikoli oblike česar koli. Kje kaj leži, še vedno rišemo po OpenStreetMap, zato se nič ne premakne in nič ne razmaže.
Iz tega je nastalo 2.007 letališč v puščavi in 6.141 v stepi. Puščava ni povsod enaka: Perzijski zaliv je bež, Mojave okoli Las Vegasa sivo-rjava, Sonora pri Phoenixu skoraj rjava. Stepa, na primer v Denverju, Salt Lake Cityju ali Madridu, je temnejša in v njej nekaj raste. Približno 37.000 letališč je ostalo natanko takih, kot so bila, med njimi Praga, London in São Paulo.
Mislili smo tudi na letne čase. Okoli Sredozemlja in v Kaliforniji je zima zelena in poletje suho, zato se v Rimu, Atenah ali San Franciscu trava poleti posuši v slamo in pozimi spet ozeleni. V Perthu prav tako, le da tamkajšnje poletje pade na januar. Johannesburg in Ciudad de México se izsušita ravno obratno, pozimi, ker tam dežuje poleti. Prizor se ravna po datumu, ki ga prikazuje, zato je San Francisco zelen, če si predvajate januarski dan. Tako se z letnim časom spreminja okoli 2.750 letališč.
In nekaj podrobnosti, ki jih morda ne bi pričakovali. Namakana trava, parki in igrišča za golf, ki jih zemljevid pozna, ostanejo sočno zeleni tudi v puščavi, ker je tam res tako videti: zeleni otočki, ki jih nekdo zaliva. Pesek je namenoma za odtenek svetlejši od betona, sicer bi vozne steze v njem izginile. Na fotografijah je Phoenix temnejši, kot ga rišemo; tu smo dali prednost berljivemu letališču. Ponoči pesek posivi v modrino kot vse drugo, po dežju se sveti, in ko nanj zapade sneg, pobeli enako kot trava. Oba zemljevida se smeta prosto uporabljati z navedbo avtorjev, pri letališčih, ki so jim prebarvala tla, pa ju najdete na seznamu virov zemljevida.
S stolpa, s kamero v oknu
Kontrolni stolp stoji tam, od koder se iz kabine vidi vsaka steza in vozna steza, pa vendar imajo kontrolorji na velikih letališčih še talni radar za kotičke, kamor okna ne sežejo. Tapnite „S stolpa“ in naša kamera se povzpne v kabino, na višino, kjer so oči kontrolorjev. Stolp prepoznamo ne glede na to, kako ga zemljevid zapiše, ponoči pa je kabina razsvetljena.
Kamere v živo izbiramo ročno, naš strežnik pa vsako sam preveri vsakih dvanajst minut. Gumb se pri letališču pokaže le, če je prenos v zadnje pol ure res oddajal, zato nikoli ne vodi do mrtvega videa. Dokler ne pritisnete predvajanja, se s strani video storitve ne naloži prav nič. Kjer vemo, kje kamera stoji in kam gleda, lahko na njeno mesto stopi tudi 3D-kamera, in odkrito povemo, da je položaj ocena.
Video z interneta običajno zaostaja za resničnostjo pet do trideset sekund. Prizor letala zadrži za enak zamik, ki ga lahko natančno nastavite po sekundah, dokler se dotik steze v prenosu in na zemljevidu ne zgodi hkrati. Okno s kamero ostane odprto, tudi ko prehajate med zemljevidom in 3D.
Most do sprednjih vrat
Na pravem letališču se potniški most sme premakniti proti letalu šele, ko na trupu ugasne rdeči svetilnik, znak, da motorji stojijo. Nato se priklopi na sprednja leva vrata, tista, skozi katera potniki res vstopajo. Naš se iztegne, ko letalo stoji na stojišču eno minuto, in se ustavi pri istih sprednjih levih vratih. Nikoli ne gre skozi letalo ali sosednji most: kadar ni prostora, se tunel skrajša, obrne vstran ali pa se sploh ne nariše. ATR mostu ne dobi, ker ima glavna vrata zadaj, prav tako ne mala letala, helikopterji in poslovna letala.
JFK in Atlanta imata v podatkih zemljevida vsak več kot 150 mostov. Praga nima niti enega, prav tako ne Frankfurt, Madrid, Barcelona ali Rim. Zato pri terminalu brez kartiranih mostov te izpeljemo iz stojišč, kjer letala parkirajo z nosom proti stavbi. Na slepo smo to preizkusili na dvajsetih letališčih, kjer so mostovi kartirani: 88 odstotkov izpeljanih mostov je stalo pri stojišču, ki most res ima.
Ponoči mostovi prevzamejo barve okoliških stavb, njihova stekla pa svetijo kot okna terminala.
Koridorji v zraku
ILS vodi letalo do steze z dvema nevidnima žarkoma: lokalizator ga drži na smeri, oddajnik drsne poti, ki stoji ob stezi malo za njenim začetkom, pa na naklonu, običajno treh stopinj. V lepem vremenu posadke tako ali tako letijo po istih črtah, zato se prileti zgostijo v ozke koridorje.
Nad Heathrowom se iz položajev, ki jih je v zadnjih 24 urah slišalo naše lastno omrežje, sestavijo koridorji, po katerih letala zares letijo: dolgi loki priletov nad Londonom, pahljača odhodov proti zahodu. Vsako točko koridorja morajo nositi vsaj tri različna letala, da iz nje ni mogoče razbrati posameznega leta.
Drsno pot rišemo le tam, kjer antena ILS na zemljevidu res stoji, in to s standardnim naklonom treh stopinj. Praga in Heathrow jo imata. Na JFK zemljevid pozna le lokalizatorje, zato je tam samo smer na tleh, tudi tako označena, Tokio Haneda pa na zemljevidu še nima ne enega ne drugega.
Potniški most se ustavi pri sprednjih levih vratih, tistih, skozi katera potniki res vstopajo, ATR pa ga ne dobi, ker ima vrata zadaj.