Antene na tujih strehah

Škatlica na balkonu

Vsako potniško letalo dvakrat na sekundo sporoči svetu, kje je, kako visoko in kako hitro leti, poleg tega pa še svoj klicni znak in kodo, ki pripada samo temu letalu. Signal se imenuje ADS-B, oddaja se na 1090 MHz in od leta 2020 ga morajo imeti potniška letala v Evropi in Združenih državah. Ni šifriran in za poslušanje nihče ne potrebuje dovoljenja. Ujame ga sprejemnik velikosti ključka USB z anteno na balkonu.

Kaj bo slišal, odloča ukrivljenost Zemlje. Radijski valovi potujejo naravnost, zato je letalo na potovalni višini deset kilometrov vidno z okoli štiristo kilometrov, tisto, ki kroži tik nad letališčem, pa po nekaj deset kilometrih izgine za obzorjem. Hrib, blok ali dimnik izrežejo iz razgleda klin, zato doseg nobene postaje ni krog, temveč nepravilna oblika.

Zato map.flights stoji na ljudeh, ki imajo takšno škatlico doma in podatke pošiljajo tudi nam. Kdor postavlja svojo prvo postajo, nima pri roki monitorja ne tipkovnice: zapiše kartico, priklopi škatlico in s telefonom skenira kodo QR. Postaja odpre lastno omrežje Wi-Fi, lastnik na zemljevidu tapne, kje stoji antena, in v nekaj sekundah vidi, kaj sprejema, brez računa.

Ko je kaj narobe, postaja to pove sama: šibko napajanje, sprejemnik, ki ga je že zasedel drug program. Profil je javen, a brez naslova. Iz hiše gresta le groba celica zemljevida in država.

Čez noč

Do začetka septembra je omrežje raslo za nekaj postaj na dan. Potem je med 6. in 7. septembrom število poskočilo s 66 na 111.

28. septembra je bilo 170 postaj v 24 državah na šestih celinah. Tipična postaja sliši letala do približno 370 kilometrov, kar je blizu tega, kar dopušča ukrivljenost Zemlje.

V Združenih državah nekatere postaje poslušajo tudi na drugi frekvenci. Majhna letala, ki tam letijo nizko, lahko svoj položaj namesto na 1090 oddajajo na 978 MHz, in lastnik, ki doda drugi sprejemnik, na profilu vidi, koliko jih je ujel. Ta letala štejemo posebej, ker mora ničla na profilu pomeniti, da smo pogledali in nismo našli nobenega, ne pa, da sploh nismo pogledali.

Več sprejemnikov, kot jih kaže lestvica

Kdor v adsb.im obkljuka map.flights, začne podatke pošiljati takoj, in mnogi do registracije sploh ne pridejo. Takšni sprejemniki nimajo imena ne profila in jih na lestvici ni. 28. septembra zvečer jih je bilo v enem trenutku povezanih 239, registriranih postaj, povezanih na enak način, pa v istem trenutku 147.

Veliko postaj hkrati pošilja podatke več omrežjem, in to nas ne moti. Podatki pripadajo tistemu, ki jih sprejme, in ena antena lahko pomaga toliko zemljevidom, kolikor jih želi njen lastnik.

Običajna postaja prispeva nekaj sto tisoč položajev na dan, najbolj zaposlena skoraj devet milijonov. V bajtih je to skromno: običajno nekaj deset megabajtov na dan, pri najbolj zaposlenih postajah v gostem zračnem prostoru nekaj več kot gigabajt.

Tudi anonimni sprejemnik dobi mesto na zemljevidu omrežja, če pomaga izračunati položaje letal, ki sama molčijo. Narišemo ga v bledejši barvi, le na 25-kilometrsko celico natančno, in mu nikoli ne pripišemo dosega ali točk, ker jih nismo nikoli izmerili.

Rekord, ki ga ni bilo

Septembra je ena postaja blizu Prage nenadoma dosegla 822 kilometrov. Ni dobila boljše antene. Slišala je letalo, ki so mu motili satelitsko navigacijo, in letalo je oddajalo položaj daleč nad Ukrajino.

Letalo pa se je izdalo samo: sporočilo je, da temu položaju samo ne zaupa. Od takrat se položaj, ki mu letalo samo ne zaupa, ne šteje več v doseg postaje. V število letal, ki jih je postaja slišala, se še vedno šteje vsak položaj. Slišala ga je zares; le razdalja ni bila resnična.

Več kot polovico položajev iz našega lastnega omrežja pošiljajo ljudje, ki jih sploh ne poznamo po imenu.