Telegram, ki ga nihče ne zavrže
Vremenska postaja letališča vsake pol ure ali uro izda METAR, ki se bere kot telegram: „+TSRA“ je močna nevihta z dežjem, „-SN BR OVC008“ šibko sneženje, meglica in oblačno na osemsto čevljih. Piloti ga preberejo pred vsakim priletom. Večina sledilnikov letov pokaže zadnjega in ga pozabi v trenutku, ko pride naslednji.
Mi jih hranimo. Vsako poročilo z vsakega letališča, ki ga izdaja, od 11. avgusta, in nič se ne briše. Do 5. oktobra se jih je nabralo 11,7 milijona s 5.748 vremenskih postaj, samo tisti dan jih je poročalo 5.589. Poleg tega so tu še napovedi, več kot pol milijona s 3.209 letališč.
Iz tega je sestavljena vremenska stran letališča. Začne se s sedanjostjo: temperatura, nebo v enem stavku in ali se ta trenutek leti po vidu ali po instrumentih. Nato pogleda nazaj, dan, teden, štirinajst dni ali mesec. Temperatura in rosišče kot krivulja, ki se tam, kjer poročilo manjka, prekine, namesto da bi vrzel premostila s črto. Vetrovna roža, od kod je veter pihal najpogosteje in kako močno. In koledar, kjer je vsaka celica ena ura, obarvana po letalskih razmerah, od zelene za jasno vreme do vijolične za meglo, skozi katero se steza komaj vidi. Ura brez poročila ostane prazna. Ne obarva se zeleno.
Vsakemu dnevu pripada delež zamujenih odhodov z istega dne, ob njem pa preprost stavek, da povezava ni vzrok. Včasih se megla in zamude ujemajo na dan natančno, drugič je bil najslabši dan v mesecu povsem točen. Pri najslabšem dnevu v izbranem obdobju je gumb, ki odpre zemljevid in predvaja promet, kakršen je bil. Kdor pa hoče surovo gradivo, si lahko vsa poročila iz obdobja prenese kot tabelo.
Oblaki, ki so tam zares
Nad 3D-letališčem plujejo oblaki, in ne kar koli: tisti, ki so res nad njim. Poročilo pove, koliko neba je pokritega in kako visoko je baza oblakov, zato se „SCT035“ spremeni v raztresene oblake z bazo 3.500 čevljev nad letališčem. Kamor postaja ne vidi, v okolico in višje, napovedni model GFS dopolni, kje se oblačnost gosti in kje trga ter ali so nad vsem tem še cirusi. Jasnega neba iz poročila model nikoli ne preglasi.
Vsaka vrsta je narisana drugače. Kumulusi z ravnim dnom natanko na bazi in vrhom kot cvetača, pri oblačnem nizka siva plast stratusa, v srednji plasti ovčice in sivkaste plasti, visoko tanka vlakna cirusov. Koliko neba je pokritega, odloči o ostalem: nekaj osamljenih oblakov, skupine in vrste z modrimi presledki, polje z luknjami ali sklenjena plast. Ko poročilo omenja stolpaste ali nevihtne oblake, zrastejo v višino in potemnijo.
Svetloba prihaja od resničnega sonca nad letališčem. Podnevi beli vrhovi in senčna dna, ob zahodu oranžna in rožnata, visoki cirusi pa žarijo še nekaj časa po tem, ko so nizki oblaki že posiveli, ker jih sonce še vedno doseže. Veter oblake razvrsti v vrste v smeri vetra, njihove sence pa tečejo čez letališče.
Da bi jih videli, potrebujete nebo, zato se da kamero zdaj nagniti skoraj do obzorja. Pri največjem nagibu je približno tretjina slike nebo, letališče pa ostane spodaj. Oblaki pri tem ne smejo zakriti tega, zaradi česar gledate. Letalo je vedno narisano celo, tudi v oblaku. Ko od zgoraj gledate na nizko sklenjeno plast, se ta odpre okoli točke, kamor gledate, tako da letališče ostane vidno, plast pa se v daljavi nadaljuje. Kumulus, ki bi stal med kamero in letališčem, se raztopi. Na najpočasnejših napravah oblakov sploh ni, da se prizor nikoli ne zatika. In en pošten stavek, ki ga pove tudi prizor sam: višina, pokritost, vrsta in svetloba ustrezajo poročilu, oblika vsakega posameznega oblaka pa je ponazoritev.
Dež, sneg in moker asfalt
Prizor vsako minuto prebere poročilo letališča, in ko se vreme spremeni, se vanj prelije, ne preskoči. Dež pada kot tanke črtice, nagnjene z vetrom, pršec bolj na drobno, sneg kot počasi zibajoče se snežinke, toča kot drobne svetle kroglice. Pod snegom pobelijo trava, pokrajina in strehe, steze in stojišča pa ostanejo temni, ker jih na pravem letališču nekdo čisti.
Prizor si zapomni tudi, kar je že nehalo. Po dežju ostanejo površine še nekaj časa temne in bleščeče, ponoči pa se na njih luči stez, stebrov na ploščadi in letal na tleh raztegnejo v dolge odseve. Če je pred kratkim snežilo in se od takrat ni otoplilo, ostane pokrajina bela tudi pod jasnim nebom. Snežne odeje in mokrote steze ne merimo, in prizor to pove naravnost.
Megla se proti obzorju gosti in ob kameri redči, in tudi v gosti megli ostanejo letala in steze berljivi. Nevihta zatemni svetlobo in izklopi sence sonca, ponoči pa posveti skozi oblake nizko ob obzorju, največ enkrat na sekundo in nikoli kot blisk čez ves zaslon. Smernice za dostopnost dovoljujejo tri, mi se držimo enega. Okoli letališča leži na tleh pravi radarski posnetek padavin: izmerjena slika, nikoli ugibanje modela.
Ko predvajate preteklost, se z njo vrne tudi vreme. Prizor vzame poročilo, ki je veljalo tisto minuto, vključno z zračnim tlakom, po katerem se popravljajo višine letal. Če poročila ni bilo, preklopi na nevtralno vreme in to pove, namesto da bi si ga izmislil.
Isti radar je tudi na ravnem zemljevidu, kot plast, ki jo vklopite. V Evropi in ZDA je to pravi radarski posnetek, osvežen vsakih pet minut. Zunaj dosega radarjev, nad oceani, ga prevzame napovedni model, zatemnjen in posebej poimenovan, ker radar meri, model pa računa, in v eno sliko se ne smeta zliti nikoli. Radarji vidijo tudi stvari, ki niso dež, žuželke ali turbulenco v jasnem večeru, zato nad Evropo, kjer je nebo jasno, take osamljene odboje izpustimo.
Od vetrne vreče do dva tisoč čevljev
Isto poročilo nosi tudi veter, kaže pa ga vetrna vreča ob stezi. Pilot iz nje na prvi pogled razbere smer in moč. Prava vetrna vreča je stožec s petimi izmeničnimi progami, ki se napolni približno za eno progo na vsake tri vozle, pri petnajstih pa stoji napeta.
Naša počne enako. Polni se od ustja, napolnjeni sprednji del kaže skoraj vodoravno, ohlapni preostanek pa visi in se upogne natanko tam, kjer se polnjenje konča. V sunkih utripa med povprečnim vetrom in sunkom, pri spremenljivem vetru se počasi ziblje v sporočenem razponu, v brezvetrju mlahavo visi, ponoči pa je osvetljena. Vreče stojijo tam, kjer jih zapiše zemljevid. Kjer jih zemljevid nima, si nobene ne izmislimo.
Včasih se poročilo konča s kratko skupino, ki jo večina bralcev preskoči: „WS R28L“, striženje vetra na stezi 28L. Striženje vetra je nenadna sprememba smeri ali moči vetra na kratki razdalji. Na potovalni višini ga letalo odpravi z rahlim sunkom. V priletu pa leti počasi in le nekaj deset metrov nad tlemi, in ko se čelni veter v nekaj sekundah obrne v hrbtnega, izgubi hitrost in višino prav tam, kjer ima za to najmanj prostora. Piloti o njem izvedo od posadke pred sabo, od stolpa ali od sistemov ob nekaterih stezah, in ko se ga sporoča, ga postaja doda na konec METAR-ja. Napoved TAF ga lahko napove vnaprej: „WS020/21045KT“ pomeni veter z 210° s hitrostjo 45 vozlov dva tisoč čevljev nad tlemi.
Na vremenski strani vsakega letališča, na spletu in v aplikaciji, kartica pove, za katero stezo se striženje sporoča, od kdaj brez prekinitve in kako staro je zadnje poročilo. Opozorilo, staro petdeset minut, je drugačna informacija kot tisto, ki je prišlo pred trenutkom. Iz napovedi izpišemo vsako obdobje posebej z višino in vetrom, pri višini pa izrecno piše „nad tlemi“, ker so višine letal na zemljevidu nad morjem, v Denverju pa je razlika več kot poldrugi kilometer. Dan s striženjem dobi oznako v koledarju. Česar poročilo ne nosi, vzroka ali jakosti, ne ugibamo. In ko se nič ne pojavi, kartica ne trdi, da je bil zrak miren, temveč le, da striženja ni nihče sporočil.
V tridesetih dneh do 5. oktobra je striženje vetra v METAR-ju sporočilo 177 letališč. Daleč na prvem mestu je bil Tenerife Jug, za njim Tajpej, Moskva-Domodedovo, Lizbona, Antananarivo in Maskat. V napovedi ga je imelo 333 letališč, in vsa razen enega ležijo v ZDA, Kanadi, na Aljaski ali Havajih. Izjema je letališče McMurdo na Antarktiki.
Ura brez vremenskega poročila ostane v koledarju prazen kvadratek. Tiho se ne obarva zeleno.